Zgodba o spopadanju z boleznijo, do katere se v družbi goji veliko predsodkov. Povedana na lep, a pretresljivo realen način, ki nagovori vsakogar, ne glede na dano življenjsko situacijo. Več o tem lahko preberete na spodnji povezavi.
Iz oči v oči
Prišla je spet…Zahrbtno…Kot bi polagali roke. Videla sem nizkotnost v njenih gibih in čutila sem svojo nemoč. Zajecljala sem…Prvič, drugič, tretjič…Hrbtišče moje dlani je padlo. In ponovno je padel moj ponos.
Ob meni znano – neznan obraz. Strah v teh očeh uniči vsak atom upa. Odmaknem pogled in vame se zazrejo še bolj PRE-bledele oči. Strah drugih tako zelo boli.
Parajoča bolečina vsepovsod; surovost življenja našega je dolga. Ta trenutek se zdi neskončen. Brezčutno obrišem slino s svoje brade, prikrijem bolečino, vstanem s tal, pretepena od znotraj, obtolčena od zunaj. Ne štejem več. Desetič, stotič,.. Stojim v temi… Spomina ni, blizu je nek' šepet. Opozarja. Prišla bo spet…V mojih žepih keppre, lamictali, rivotrili, tegretoli, depakini…A bo prišla…In hrbtišče moje dlani bo znova padlo. Tako podlo me varaš...